RUŠKE GLEDALIŠKE IGRE – OD VERSKIH IGER DO LETNEGA ODRA
Spomin na verske igre za časa šest razredne ruške latinske šole (1680 – 1722) je botroval izgradnji edinstvenega gledališča na prostem v Sloveniji. Leta 1932 so ga zgradili ob vznožju Pohorja, Pod goroj, nedaleč od centra Ruš na pobudo domačina Vekoslava Janka, sicer prvaka ljubljanske opere. Letno gledališče je amfiteatralne oblike, ima čudovito akustiko in sprejme od 800 – 1000 gledalcev. Z vmesnimi prekinitvami danes to gledališče ponovno živi. V drugi polovici avgusta se na njem odvija festival Letni oder Ruše, festival gledaliških iger (komedij), koncertov, otroških, lutkovnih in gledaliških predstav.
Letno gledališče
Prelepo naravno gledališče »POD GOROJ«, kot domačini imenujejo pas pod obronki Pohorja, so začeli graditi v letu 1931. Že leto kasneje je bila na tem prostoru amfiteatralne oblike uprizorjena prva predstava; ljudska igra – Finžgarjev Divji lovec.
Letne gledališke igre so iz leta v leto privabljale gledalce in polnile kamniti amfiteater pod Pohorjem. Za Mariborčane so k vsaki predstavi organizirali poseben vlak. Rekorden obisk sta doživeli Miklova Zala (1938) in Matija Gubec (1940), saj si ju je ogledalo preko 6000 gledalcev. Dosežen je bil največji moralni uspeh izmed vseh prireditev, kar so jih kdaj ruški kulturni delavci organizirali in izvedli.
Osnova uspešne gledališke dejavnosti v Rušah je bila ves čas v napredni narodno zavedni miselnosti vaščanov. Ruška gledališka aktivnost ni služila sama sebi ali zgolj za razvedrilo gledalcev, ampak je z izbiro iger in umetniško vrednostjo podajanja veliko prispevala k plemenitenju duševnosti in k utrjevanju narodne zavesti, kar je bilo za tiste čase in kraje ob meji še posebej pomembno.
Kakor je bil Tomo Stani več kot deset let po prvi svetovni vojni steber in gonilna sila v društvenem gledališkem snovanju in delovanju, tako je njegovo zagnanost, energijo in voljo do tega dela prevzel v naslednjih letih mladi Franjo Sornik. Nad letnim gledališčem pa je bdel Vekoslav Janko. Izredni požrtvovalnosti te trojke (Stani – Sornik – Janko) in njihovi ljubezni do gledališča je treba pripisati, da je ob številnih igralcih, ki so se prav tako razdajali za to dejavnost, glas o ruških ljubiteljskih gledaliških igrah segel v ves slovenski prostor.
Naravno okolje ruškega letnega odra je še danes skoraj neokrnjeno. Zob časa res ni prizanesel vrbi žalujki in nekaterim smrekam, tudi velikanske lipe, nekdanjega simbola ljudskih iger ni več, ostali pa sta skromna kapelica in »knežji kamen«, ki sta v letih 1933 in 1938 predstavljala kulisi za izvedbo Jurčičevih Rokonjačev in Sket – Šolnikove Miklove Zale.
Zapisala: Olga Malec
Viri: Ruška kronika
Ruše in Rušani
Razni zapisi o Rušah